11. oktober je dan, ki ga predvsem v Severni Ameriki, pa tudi širše poznamo kot »Kolumbov dan«, zadnja leta pa po zaslugi opozarjanja staroselskih ljudstev pridobiva na prepoznavnosti kot Dan staroselskih ljudstev. Z obeleževanjem tega datuma obeležujemo praznik, ki je v zadnjih desetletjih ponekod že povsem zamenjal nadvse sporno praznovanje t.i. »Kolumbovega dne« in ki v ospredje postavlja staroselska ljudstva, ki so na področju Severne Amerike živela pred prihodom Kolumba in so tam še danes.

Krištof Kolumb, italijanski raziskovalec in trgovec iz Genove se je izkrcal na otoku Guanahani (današnji San Salvador) leta 1492 in ravno ta odprava velja za začetek obsežnejših stikov med Evropejci in Ameriškimi staroselkami_ci in označuje pričetek evropske kolonizacije »Novega sveta«. Za staroselke_ce prihod Evropejcev ni prinesel nič dobrega, saj so kolonizatorji začeli posegati v kulture staroselskih ljudstev, jih nasilno pokristjanjevati, zasegli pa so tudi njihovo zemljo in s tem vplivali na zmožnost preživljanja.   Zanimivo je, da je med Američankami_i še vedno močno prisotno dojemanje domovine kot Novi svet, kot prazno obljubljeno deželo, ki so jo naselili z željo po novem začetku. V 20. stoletju so k stereotipizaciji »ameriških indijancev« veliko prispevali tudi zahodni vestrni, »indijanec« pa je pravzaprav neustrezno poimenovanje, takšno ime so prvotnim prebivalcem in prebivalkam ameriške celine namreč nadeli kolonizatorji. Kolumb je na svoji poti pravzaprav iskal Indijo. Staroselske skupnosti na Ameriški celini so izjemno raznolike, sami se najraje poimenujejo glede na specifično skupnost iz katere izhajajo njihovi predniki.

Prispevek je pripravila Humanitasova prostovoljka Maja K., ki vabi k prebiranju spodnje knjige iz naše  Hiše svetov, ki se nahaja v Knjižnici Otona Župančiča v Mestni knjižnici Ljubljana.

Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn ur.: Zgodbe izbrisanih prebivalcev

Knjiga založbe Sanje, je zbirka različnih resničnih zgodb posameznikov in posameznic s prav posebno izkušnjo ‘živeti brez statusa’. V predgovoru knjige Neža Kogovšek Šalamon (do 2018 zaposlena na Mirovnem inštitutu) poudarja, da se težav ne zavedamo dokler samoumevnega pravno-formalnega statusa ne izgubimo. Kljub vsemu se dnevno z ljudmi brez statusa srečujemo na ulici, trgovini, šoli … izbrisani so ostali brez statusa, ker so jim ga odvzeli predstavniki oblasti, in sicer tako, da so izkoristili ustanovitev nove države, sprejeli zakon in jih označili za tujke_ce, jih potisnili v nek vzporedni svet in jim tako za vedno spremenili življenje. Moč zapisanih zgodb je namreč v tem, da izbrisanim da glas, ime, spol, starost, življenje in pokaže, da je za izbrisom človek, ki ga je ukrep države hudo prizadel. Vzporednice z zgoraj napisanim obeleževanjem Kolumbovega dne in njegovim zgodovinskim ozadjem se ponujajo kar same.