Barbara Vodopivec, Društvo Humanitas

Konec lanskega leta je Evropski parlament izglasoval, da mora biti pomoč EU državam globalnega Juga pogojena z izpolnjevanjem evropskih ciljev za upravljanje migracij. Odbor Evropskega parlamenta za razvoj je namreč v poročilo o »Izboljšanju razvojne učinkovitosti in učinkovitosti pomoči« tik pred plenarnim glasovanjem dodal predlog, ki EU dovoljuje, da zavrne pomoč partnerskim državam v kolikor te ne bi izpolnjevale migracijskih zahtev EU. Tomas Tobé iz skupine EPP, na pobudo katerega je bil predlog sprejet, je ob tem komentiral: »Bolje moramo izkoristiti vsa različna orodja in najboljše prakse, kako doseči boljšo učinkovitost pomoči. Pozdravljam, da imamo zdaj večino za uporabo evropske razvojne pomoči kot širšega orodja za podnebne in okoljske ukrepe, ekonomsko in trgovinsko politiko ter upravljanje migracij. To je pomemben odmik od zastarele miselnosti darovalca in prejemnika, ki smo jo imeli nekoč.«

Gre za nevarno politično smer v pristopu k razvojni politiki, čemur smo v praksi sicer priča že več let, še posebej v zadnjih petih letih, ko so migracije v Evropi postale pomembna politična tema. Takšno pogojevanje z učinkovitostjo razvojne pomoči žal nima nobene povezave, zato tudi v ničemer ne bo prispevalo k bolj učinkoviti porabi pomoči, še manj pa k izboljšanju življenjskih razmer v državah globalnega Juga. Nasprotno, kot že kaže praksa, se bodo zaradi takšnih pogojev razmere v državah globalnega Juga lahko še dodatno poslabšale, hkrati pa bodo ti pogoji omogočili izsiljevanje EU pri doseganju svojih migracijskih ciljev: pri tem je seveda glavni cilj zadržati ljudi v svojih državah, ne glede na smrti, trpljenja in družbeno-politične posledice. Takšen politični pristop zgolj razkriva staro, kolonialno idejo evropske razvojne in migracijske politike in ta je, da morata »razvoj« (kakorkoli ga že razumemo) in mobilnost ostati pravica in privilegij zahodnega sveta. Na to kaže tudi nedavna izjava Ylve Johansson, evropske komisarke za notranje zadeve, o zaostrovanju vizumskega režima tistim državam, ki ne bodo sodelovale pri sprejemanju migrantov, katerim je bil v EU zavrnjen vstop ali bivanje.

Že leta 2016 smo lahko opazovali, kako je EU razvojno pomoč Afganistanu pogojevala s sprejemanjem zavrnjenih prosilcev za azil, ne glede na to, da so se ob tem zavedali slabšanja varnostnih razmer v državi. Kot je takrat poudaril Amnesty International, je šlo za izsiljevanje, s katerim si je Evropa oprala odgovornosti do prebivalcev Afganistana. Evropska politična preračunljivost pri povezovanju migracijske politike in razvojne pomoči je bila opazna tudi pri predstavitvi novega migracijskega pakta septembra lani. Podpredsednik Evropske komisije Margaritis Shinas je v svojem govoru o migracijskem paktu izrecno poudaril tudi višino razvojne pomoči, ki jo EU namenja državam izvora migracij: omenil je 9 milijard eur, ki jih je EU od leta 2015 namenila državam globalnega Juga za »reševanje življenj, spodbujanje trajnostnega razvoja in gradnjo gospodarskih priložnosti za mlade.« Čeprav se mogoče zdi takšna vsota visoka, je v primerjavi s sredstvi, namenjenimi nadzoru evropskih meja, pravzaprav majhna – v letih 2021-2027 bo EU za to namenila več kot 12 milijard EUR. Poleg tega nam te številke povedo malo o projektih, ki jih EU podpira, kot tudi o posledicah te podpore, še manj pa nam pojasnijo razmerja moči, v okviru katerih ta pomoč poteka. Ideja, da se bo z vlaganjem razvojne pomoči ustvarilo ekonomske priložnosti, zaradi katerih bodo ljudje ostajali v svojih državah, je na trhlih tleh.

Prvo: številne države tega sveta prežemajo nevarni in kompleksni konflikti, pa četudi ne gre za t.i. vojne države kot je na primer Sirija. Če pogledamo na primer zahodnoafriško državo Burkino Faso: marca 2019 so mednarodne organizacije na severu države zaradi terorističnih napadov beležile več kot pol milijona notranje razseljenih ljudi. Gre za območje med Malijem in Nigrom, ki je že vrsto let infrastrukturno podhranjeno, velik del prebivalstva, odvisen od kmetijstva, živinoreje in rudnikov zlata, pa se sooča z revščino. Od leta 2015 dalje so sosednji konflikti prodrli v ta del države, se prepletli z obstoječimi lokalnimi napetostmi, in nasilje v regiji se je močno povečalo. Danes je notranje razseljenih že skoraj milijon ljudi. Večina prebivalstva se je razselila znotraj države, nekaj jih je pobegnilo čez mejo, a mnogi so prvo zatočišče iskali v svoji bližini, ne v Evropi. Finančna pomoč za posledice takšnih konfliktov je nujna, vendar le-ta krize zgolj blaži, ne more pa jih razrešiti. Za to bi bile potrebne še številne druge politične poteze na nacionalnem in mednarodnem parketu, ki pa si jih je zaradi kompleksnosti globalnih, nacionalnih in lokalnih interesov ter vedno bolj uničujočih posledic podnebnih sprememb – regije kot Sahel so med najbolj prizadetimi na svetu – težko predstavljati. Vprašanje torej je, kako se bodo razmere za lokalno prebivalstvo stabilizirale in kje si bodo lahko dolgoročno ustvarili boljše, varno življenje.

Drugo: razvojna pomoč, ki jo EU pošilja osiromašenim državam globalnega Juga, sama po sebi težko ustvarja gospodarske razmere, iz katerih bodo rasla delovna mesta. V Burkina Fasu je visoko število razvojnih projektov opazno na vsakem koraku, na kar opozarjajo številni napisi »projekt je finančno podprla EU«. Seveda ne gre zanikati, da nekateri projekti prispevajo k spremembam in imajo za ljudi zelo konkretne, pozitivne posledice. A razvojno pomoč je potrebno razumeti tudi v neo-kolonialnem kontekstu globalnih neenakosti in neoliberalne politike. EU se rada pohvali z višino razvojne pomoči, ki jo v Afriko pošilja, ob tem pa zamolči, koliko od tam pravzaprav dobi. Poročilo Honest Accounts iz leta 2017 opozarja, da čeprav afriške države na leto prejmejo več kot 19 milijard USD pomoči, istočasno izgubijo preko 60 milijard. Eden od razlogov je neplačevanje davkov, še posebej s strani mednarodnih podjetij, ki z izčrpavanjem naravnih virov kujejo in izvažajo dobičke, v državah pa za seboj puščajo hude socialne in okoljske posledice. Potem je tu še odplačevanje dolga in obresti: poročilo navaja, da so afriške države leta 2015 prejele posojila v višini 30 milijard USD, a so morale polovico od tega odplačati samo za obresti. Nujno pa je upoštevati tudi posledice podnebnih sprememb, ki bodo najbolj prizadele prav revne države tega sveta, zaradi česar se govori celo o podnebnem apartheidu. Za ustvarjanje delovnih mest bo torej potrebno veliko več kot zgolj pošiljanje razvojne pomoči: potrebna je namreč temeljita sprememba globalnih trgovinskih, gospodarskih in okoljskih politik, kjer bi EU morala igrati pomembno vlogo.

Tretje: EU se vedno bolj navdušuje nad financiranjem razvojnih projektih, ki koristijo evropskim političnim, še posebej migracijskim ciljem. Ko sem leta 2010 obiskala Burkina Faso, so evropski donatorji radi govorili o izkoreninjenju revščine in opolnomočenju ranljivih skupin. Deset let kasneje je vedno več govora o upravljanju meja, mednarodne organizacije pa razvijajo projekte ozaveščanja o iregularnih migracijah. Seveda je pomembno, da se ljudje zavedajo, kakšna pot v Evropo jih čaka, če se zanjo odločijo. A takšni projekti, ki jih pogosto vodijo mednarodni strokovnjaki, zgolj razkrivajo neenakost globalne mobilnosti. Mladi prebivalci Burkina Fasa se lahko zgolj čudijo, zakaj mora pripotovati nekdo od daleč, da jih prepričuje, da ostanejo, kjer so. Nenazadnje jih veliko ne more oditi nikamor, nekateri pa so se za to že tako ali tako odločili, saj jih k migriranju žene marsikaj drugega kot zgolj pomanjkanje informacij o poti.

Organizacija Oxfam opozarja, da se je število projektov, namenjenih upravljanju migracij in nadzorovanju meja med leti 2018 in 2019 občutno povečalo na račun drugih razvojnih projektov. Z namenom odpravljanja temeljnih vzrokov za iregularne migracije je leta 2015 EU ustanovila skrbniški sklad za Afriko (EUTF), kjer je velik poudarek prav na sahelski regiji. Cilj projektov sklada je predvsem upravljanje migracij in razvijanje digitalnih sistemov za analizo podatkov, kar je za državo kot je npr. Burkina Faso dokaj nenavadno: računalniki so namreč tudi v uradniških pisarnah še vedno izjema, sever pa se zaradi slabe električne infrastrukture sooča z rednimi izpadi elektrike. Poleg tega so zaradi humanitarne krize potrebe lokalnega prebivalstva za preživetje ogromne, medtem ko se tudi državni proračun za te namene zaradi vlaganja v varnost v regiji krči.

Četrto: evropski projekti, namenjeni nadzorovanju meja, meje pogosto ustvarjajo, s tem pa nevarno vplivajo na lokalno dinamiko: ilustrativni primer za to je burkinafaška soseda Niger. V sahelski regiji so meje že tradicionalne porozne, z vzpostavitvijo ekonomske skupnosti držav Zahodne Afrike (ECOWAS) leta 1975 pa je kmalu postalo omogočeno tudi gibanje med prebivalci teh držav. Kot opozarja raziskava Protection Fallout (2017), ljudje v regiji meje ne zaznavajo kot črte temveč kot odprt, prehoden prostor. A ko je Niger postal osrednja točka evropske politike eksternalizacije meja in boja proti tihotapstvu, je to močno pretreslo lokalno ekonomsko in družbeno dinamiko. Leta 2015 je država pod evropskim pritiskom sprejela zakon proti tihotapljenju, s katerim je prepovedala pomoč ‘tujcu’, tudi če je ta iz ECOWAS regije. Omenjeno poročilo opozarja, da ta zakon de facto krši pravico prebivalcev regije, da potujejo znotraj Nigra. Ljudje se zato vedno bolj skrivajo, čeprav jim je gibanje znotraj regije dovoljeno. Takšno vzpostavljanje meja ne spreminja zgolj lokalne percepcije migracij, mnogim namreč tudi preprečuje dostop do strategij preživetja, hkrati pa zanemarja dejstvo, da so začasne migracije tudi odgovor na posledice podnebnih prememb. Evropska politika, ki sledi svojim migracijskim političnim ciljem, žal ne upošteva občutljivih ekonomskih in etničnih dinamik, v katere v omenjenih državah vstopa, s tem pa ustvarja napetosti, ki imajo lahko za celotno, že tako nestabilno regijo, nevarne posledice.

Razvojna pomoč, ki jo je nujno razumeti v zgodovinskem kontekstu (neo)kolonializma, je zaradi pogojevanja z evropskimi migracijskimi političnimi cilji lahko torej še dodatni vzrok slabšanja gospodarskih, družbenih in političnih razmer v državah, kamor se ta pomoč steka. Poleg tega na ta način EU vso politični in finančno odgovornost za begunce prelaga na države izven EU, ne glede na to, da se po podatkih Amnesty International že danes več kot 80 % vseh beguncev na svetu nahaja v državah globalnega Juga; največ jih je v Turčiji, Jordaniji, Libanonu in Ugandi. Čeprav politični predstavniki EU radi govorijo o globalni delitvi odgovornosti na področju migracij, to za EU pomeni predvsem več prisilnih deportacij, militarizacije in eksternalizacije meja ter omejevanje pravice do azila. Za nove paradigme bo potrebno veliko več miselnega preskoka in političnega poguma, in to ne zgolj na področju migracij ampak tudi na področju okolja, gospodarstva, svetovne trgovine in razvojne politike, obojega pa si je v Evropi, kot se le-ta obrača danes, zelo težko predstavljati.