Podporniki smo postali, ker nam hvalabogu prav nič ne manjka in si to lahko privoščimo. Ker se nam zdi edini način, da se svet s časom bolj poenoti, da se vsaj malenkostno kje pričnejo zmanjševati razlike oz. prepadi med bogatimi/premožnimi in revnimi oz. večno revnimi,  izobraževanje.

Ko smo pričeli, smo »dobili« našega Briana, ki je bil star toliko kot naša hči. Veseli smo bili, ko smo vsako leto prejeli njegovo fotografijo in pismo. Botrstvo smo pogosto uporabili tudi pri pogovoru z otroki, kako pomembna je šola, kako je to pri nas samo po sebi umevno (in zato te »prisile« otroci praviloma ne marajo preveč), kako pa so nekje otroci obsojeni na začaran krog nerešljive večne revščine (prosjačenje, tatvine, prebiranje odpadkov…) in kako so nekateri, ki uspejo dobiti podporo neskončno hvaležni, ker jim to omogoči hoditi v šolo in pridobiti znanje in imajo zato upanje, da pa bo njihovo življenje in predvsem življenje njihovih potomcev zato manj kruto.

Ko ste spremenili način, da ne podpiramo več konkretnega otroka ampak skupnost, smo s sodelovanjem nadaljevali, saj se nam zdi neznansko pomembno, da se vsa podpora in prizadevanje čim bolj približa navadam in življenju ljudi, ki jim želimo pomagati, da pomoč ne izpade kot vsiljevanje bogatega sveta in vsiljevanje naših navad in vrednot oz. da to ni izvažanje našega načina življena.

Vedno sem vesela vašega glasila in se ob branju dobro počutim, ko vidim, kako gojijo ribe, gojijo zelenjavo za lastno uporabo in celo za prodajo, kako »naši otroci« postajajo učitelji, zdravniki, medicinske sestre…. In kako potem tudi oni pomagajo naprej otrokom, ki nimajo dobrih možnosti, tako kot jih oni niso imeli, pa so jo dobili z zunanjo pomočjo.

Vsak tak primer dela svet boljši, vsak tak kamenček gradi bodoče boljše življenje v teh deželah.

Upam, da boste še naprej uspešno krmarili z lokalnimi navadami lokalnih veljakov in včasih državnih mogočnežev, ki si vzamejo del, ki je namenjen tem ljudem, za katere bi pravzaprav morali oni skrbeti, zato, da vsaj nekaj pride do njih.

Predvsem pa upam, da bodo otroci z izobrazbo prosperirali in vseeno obdržali afriško neprecenljivo energijo in veselje do življenja.

Srečno še naprej!

Mateja