Moje ime je Joseph Amoah in to je zgodba o preobrazbi – potovanju, ki se je začelo v majhni skupnosti Busua v Gani in je seglo daleč preko tega, kar sem sem kadarkoli sanjal.

Med mojim odraščanjem je bil pridobiti izobrazbo izziv, a vse se je spremenilo zahvaljujoč podpori mreže EHT (Gana) in organizacije HUMANITAS (Slovenija). Preko njihovega sponzorskega programa, ki ga je financiral dobrosrčni rejnik(boter) Aleksej Ulčnik iz Slovenije, sem prejemal izobraževalno podporo od osnovne šole do univerze. Ta podpora ni oblikovala le moje akademske poti, temveč tudi osebo, v katero sem odrastel-dozorel.

Po končani srednji šoli leta 2013 sem prevzel vlogo skrbnika lokalne knjižnice, ki sta jo v naši vasi zgradili nevladni organizaciji EHT Network (Gana) in HUMANITAS (Slovenija). Ta knjižnica ni bila le stavba – bila je središče učenja, rasti in povezovanja. Imel sem privilegij delati z mednarodnimi prostovoljci, ki so prišli poučevat v naše lokalne šole. Preko njih sem spoznal pomen medkulturne izmenjave in začel sanjati o življenju zunaj svoje skupnosti.

Leta 2014 se mi je ponudila priložnost, ki mi je spremenila življenje. Prosili so me, da bi bil lokalni vodnik za gostujočo rejniško družino, gospoda Nedeljka Putar in gospo Brigito Putar iz Slovenije. Organiziral sem obisk njunega sponzoriranega otroka in poskrbel, da sta tri dni preživela skupaj z deklico, katero sta podpirala preko društva Humanitas.

Ta izkušnja je sprožila med nami močno vez, ki se je sčasoma krepila. Družina se je ponovno vrnila v Gano leta 2016 in 2018, vsak obisk pa je okrepil našo povezavo. Podprli so me tudi med študijem na univerzi.

Nato se je pojavila priložnost: priložnost, da jih obiščem v njihovi državi, Sloveniji. Bili so mi pripravljeni pomagati, da se to zgodi, vendar sem potreboval uradno podporo priznane organizacije. Kraj, kjer delam, mi ni mogel zagotoviti potrebne podpore. To je bil ovira, ki je skoraj ustavila sanje.

Potem pa je posredoval HUMANITAS. Tiho, brez oklevanja, so podali podporo, ki je vse spremenila. In kar tako je tisto, kar se je nekoč zdelo nemogoče, postalo resničnost. S pomočjo moje rejniške družine in HUMANITAS-a sem pridobil vizum in odpotoval v Slovenijo. To je bilo moje prvo potovanje z letalom in v trenutku, ko sem pogledal skozi okno letala, sem se zamislil. Nebo pod mano je simboliziralo, kako daleč sem prišel – od mladega fanta v Busui v Gani do univerzitetnega diplomanta, ki se vkrcava na mednarodni let.

V Mislinji v Sloveniji sem živel pri svojih gostiteljih, družini Putar. Čeprav smo prvič živeli skupaj, se je zdelo, kot da se vračam domov. Njihova gostoljubnost je presegla vse, kar sem si lahko predstavljal. Delili smo obroke, delali na vrtu, čistili hišo, hodili po nakupih, se vozili s kolesi in se skupaj smejali. Nikoli me niso spravili v občutek, da sem obiskovalec ali nekdo iz drugačnega okolja – sprejeli so me z vsem srcem, ne kot gosta, temveč kot sina.

Ves čas bivanja so me podpirali, vodili in usmerjali, ko sem potreboval navodila. Tudi njihovi prijatelji so bili odprtega srca in prijazni ter so mi pokazali, da prava človečnost ne pozna meja ali barve kože. Ni bilo sledu diskriminacije – le vključenost, toplina in sprejemanje.

Kar se je zgodilo potem, se še vedno zdi nadrealistično. Rejnik, Aleksej Ulčnik: Najlepši in najbolj vesel trenutek poti je bilo srečanje z mojim rejnikom, ki me je podpiral od osnovne šole do univerze. Bilo je globoko čustveno in izpolnjujoče končno objeti nekoga, ki mi je leta nesebično pomagal, ne da bi se kdaj srečala osebno. Nepozaben trenutek hvaležnosti in povezanosti.

Med bivanjem v Sloveniji sem imel privilegij spoznati predsednico organizacije HUMANITAS, ki si je neutrudno prizadevala in mi pomagala pridobiti vizum. Bilo je veselo in zgovorno srečanje. Sklenil sem krog – od mladega fanta v šoli do odraslega moškega v svoji državi, ki živi resničnost, ki jo oblikujeta prijaznost in tiha doslednost drugih. Imela sva topel in zanimiv pogovor ter srečanje zaključila z izmenjavo prijetnih besed.

In nisem sam. Tudi mnogi drugi mladi, ki jim je pomagala ta nevladna organizacija, iščejo svojo pot – diplomirajo, delajo, vračajo. Moja zgodba je dokaz, kaj lahko stori dolgoročna, sočutna podpora.

Danes s seboj nosim več kot le hvaležnost – nosim poslanstvo. Želim vračati, ne le zato, ker sem prejel, ampak zato, ker vem, kaj pomeni biti viden, da ti pomagajo in da ti verjamejo. Sem živ dokaz, da se vlaganje v mlade ne konča pri njih. Raste. Odmeva. Sega nazaj in se dviga.

Moj obisk Slovenije ni bil le potovalna izkušnja; bil je praznovanje tega, kar je mogoče, ko ljudje verjamejo vate. Spomnil me je, da imajo lahko tudi majhna dejanja prijaznosti – kot je sponzorstvo otroka ali gradnja knjižnice – daljnosežne učinke za generacije.

Mreži EHT, organizaciji HUMANITAS, Nedeljku in Brigiti Putar, Alekseju Ulčniku in vsem, ki ste podprli to potovanje: HVALA. Vaša naložba vame je obrodila sadove, ne le v akademskih dosežkih, temveč tudi v globokih človeških povezavah, ki zdaj segajo čez dve celini.

To ni samo moja zgodba – to je naš skupni uspeh. In upam, da bo navdihnila nadaljnjo podporo programom, ki spreminjajo življenja, gradijo mostove in ustvarjajo upanje.

EHT Network in varovanci in varovanke programa podporništva

Družina Putar

Podpornik mojega izobraževanja Aleksej Ulčnik

Predsednica društva Humanitas Barbara Vodopivec

Med bivanjem sem imel priložnost obiskati neverjetne kraje, ki so mi pustili globok vtis:

Podjetniški center Slovenj Gradec

Med bivanjem v Sloveniji sem imel priložnost biti gost v Podjetniškem centru, kjer sem izvedel raziskavo na temo: “Ravnanje z odpadki”. Raziskoval sem projekte Clear Cities, evropsko pobudo, ki spodbuja sodelovanje med državami, vključno s Slovenijo, za izboljšanje sistemov ravnanja z odpadki.

Glavni cilj je bil izmenjava znanja in opredelitev inovativnih praks, ki bi jih lahko prilagodili in uporabili za vplivanje na razvoj in izvajanje politik na področju ravnanja z odpadki, zlasti v državah v razvoju.

Ena ključnih ugotovitev raziskave je bila, da je vsako podjetje za ravnanje z odpadki specializirano za določeno področje ravnanja z odpadki, kot so plastika, organski materiali, elektronika ali gradbeni materiali. Poleg tega vsako podjetje uporablja edinstvene strategije in tehnologije, prilagojene njegovemu fokusnemu področju. Te razlike poudarjajo pomen kontekstualnih pristopov in kako lahko lokalizirane rešitve prispevajo k širšemu in učinkovitejšemu ekosistemu ravnanja z odpadki.

Na splošno je izkušnja ponudila dragocen vpogled v to, kako so sodelovanje, politika in inovacije vključeni v okvir EU za ravnanje z odpadki, in ponudila lekcije, vredne posnemanja v drugih delih sveta.

Muzej premogovnika Velenja

Ganljiva in poglobljena izkušnja. Hoja skozi predor je bila kot stopiti v čevlje nekdanjih rudarjev. Simulirana nesreča z vibracijami je oživela težave njihovega dela in pustila trajen čustveni vtis.

Pokrajinski muzej Slovenj Gradec

Spoznavanje življenja in vodenja duhovnika Jakoba je razkrilo moč empatije, ohranjanja zgodovinske dediščine in povezanosti s skupnostjo. Njegova zbirka in služenje ljudem sta bila občudovanja vredna in navdihujoča.

Rokodelske delavnice na Cestnikovem hribu – Mislinja

Obkrožena z ljudmi vseh starosti, od katerih je vsak nekaj ustvarjal s svojimi rokami, sem izkusil veselje do ustvarjanja in učenja. Ponosen sem bil ob pogledu na dokončan izdelek, ki je bil plod mojega truda in neprekosljiv.

Počitnice na hrvaškem otoku Krk

Moje prve počitnice. Plavanje, druženje z novimi prijatelji, smeh, igranje in skupni obroki so ustvarili nepozabne spomine. Niso bile le počitnice, ampak praznovanje življenja, svobode in prijateljstva.

Glasbeni dogodek

Med mojim bivanjem v Mislinji sem imel priložnost obiskati lokalni glasbeni dogodek. V živo je nastopila lokalna glasbena skupina-Šentiljski fantje in čeprav zaradi jezikovne ovire nisem razumel besedil, sta bila energija in navdušenje nastopajočih in občinstva resnično očarljiva. Gibi teles in splošno vzdušje so ustvarili veselo in privlačno okolje. Ritem, zvok in tempo glasbe so bili zelo podobni country glasbi – žanru, v katerem uživam in zaradi tega je bila moja izkušnja še bolj prijetna.

Bolnišnica Topolščica

V Bolnišnici Topolšica so zaposleni resnično neverjetni. Njihov topel sprejem, prijazni nasmehi, iskreni pogovori in prijazni objemi so ustvarili nepozabno in ganljivo izkušnjo. Bolnišnica ima preprosto, funkcionalno zasnovo s štirimi nadstropji in modernim vhodnim prostorom. Stavba je videti čista in dobro vzdrževana, obdana z zelenjem, kar prispeva k mirnemu zdravstvenemu okolju. Oznaka je jasno vidna, kar pomeni, da gre za zdravstveno ustanovo, ki ponuja tako ambulantne kot bolnišnične storitve.

Muzej Vitanje

Muzej Vitanje – vesoljska postaja Noordung: Obisk vesoljske postaje v Vitanju mi je odprl oči. Spoznal sem koncept časa – kako se razlikuje med regijami – in neverjetno delo znanstvenikov z vsega sveta, ki so nam pomagali razumeti vesolje, časovne pasove in gibanje planetov. To mi je sprožilo novo radovednost v znanosti in raziskovanju vesolja.

Rogla

Izkušnja na Rogli je bila nepozabna. Narava obdana z mrzlim vetrom in svežim gorskim zrakom, tako da sem začutil tako surovost kot lepoto narave. Spomnila me je, kako raznolika podnebja oblikujejo način življenja in prilagajanja ljudi.

Ogled Ljubljane

V osrčju Slovenije sem si ogledal ikonične kraje, vključno s Parlamentom, objezerskimi območji in zgodovinskim Ljubljanskim gradom. Stati na vrhu gradu in si ogledati celotno mesto od zgoraj je bil dih jemajoč trenutek. Razporeditev mesta, zgodovina in vzdušje so pustili trajen vtis.

Podjetje za ravnanje z odpadki Kocerod

Ta zgodba je pravi dokaz, kako lahko dosledna podpora, medsebojno spoštovanje in kulturna izmenjava spremenijo življenja. Kaže, da z možnostmi in človeško povezanostjo meje izginejo in sanje se uresničijo.