Današnji svet se hitro in opazno spreminja. Red, ki je desetletja temeljil na liberalni demokraciji, gospodarski rasti in relativni stabilnosti, se postopoma rahlja. Svet postaja vse bolj razdeljen in nepredvidljiv, napetosti med državami naraščajo, konflikti pa niso več le občasne izjeme, temveč del širše politične, gospodarske in družbene krize. Tudi mir danes ni več razumljen kot nekaj samoumevnega in trajnega, ampak kot krhko ravnovesje, ki ga je treba nenehno vzdrževati.

V takšnih razmerah se krepi militarizacija družbe – proces, pri katerem vojska, varnostne institucije in logika nadzora vse bolj prodirajo v vsakdanje življenje. Militarizacija ne pomeni zgolj več orožja ali višjih vojaških proračunov. Gre predvsem za spremembo načina razmišljanja, v katerem se družbene probleme vse pogosteje obravnava kot varnostne grožnje. Namesto solidarnosti in socialnih politik se v ospredje postavljajo nadzor in represivni ukrepi.

Razlogi za militarizacijo so številni in med seboj povezani. K njej prispevajo vojne, geopolitične napetosti in občutek splošne negotovosti, pomembno vlogo pa imajo tudi politični in gospodarski interesi ter vpliv vojaške industrije. Tudi Slovenija pri tem ni izjema, čeprav proces poteka postopoma in manj izrazito kot drugod. Kaže se v povečevanju obrambnih izdatkov, večji vlogi vojske pri obvladovanju kriz in naravnih nesreč ter v strožjem upravljanju meja. Militarizacija pa ni prisotna le v institucijah, temveč tudi v javnem prostoru, političnem jeziku, medijih in izobraževanju.

Kako torej militarizacija vpliva na družbo? Razmisleke o militarizaciji sodobne družbe bomo predstavili v nizu prispevkov.

Prvi prispevek opozarja na preusmerjanje vse več javnih sredstev v orožarsko industrijo namesto v zdravstvo, izobraževanje in trajnostni razvoj. Namesto poglabljanja družbenih neenakosti bi morali graditi ekonomijo miru. Podobno drugi prispevek poudarja, da cikel oboroževanja ustvarja potrebo po novih obrambnih izdatkih ter dodatno krepi vpliv obrambne industrije. Ekonomska demokracija in lastništvo zaposlenih pa lahko z zmanjševanjem negotovosti, regionalnih razlik in občutka brezperspektivnosti prispevata k bolj stabilnim in vključujočim družbam, ki so manj dovzetne za militarizacijo in radikalizacijo.

Militarizacija in oboroženi spopadi imajo resne posledice tudi za okolje in podnebje. Kot opozarjamo v tretjem besedilu, vojne in vojaška industrija onesnažujejo naravo, ogrožajo zdravje ljudi ter pospešujejo podnebno krizo, katere posledice že občutimo tudi v Sloveniji. Obenem se sredstva za oboroževanje pogosto povečujejo na račun vlaganj v podnebno odpornost in javno dobro.

Nadaljujemo s prikazom širjenja militarizacije skozi izobraževalni sistem. S promocijo vojaškega poklica in drugimi programi promocije se oboroževanje, s tem pa tudi vojne, normalizira ter prikaže kot del nujnosti in neizogibnosti, vstop v vojsko pa se mladim, zlasti bolj ranljivim skupinam, predstavlja kot samoumevna življenjska izbira. Ob tem se kritično razmišljanje o miru in alternativah vojni vse bolj potiska na rob. Militarizacija vpliva tudi na družbene odnose in razmerja moči. Poudarek petega prispevka je, da utrjuje spolne neenakosti ter normalizira nasilne modele moči. Demilitarizacijo razume kot pot k bolj pravični, vključujoči in nenasilni družbi.

Militarizacija se kaže tudi v odnosu do migracij. Zaključujemo z besedilom, ki opozarja, da obravnavanje migracij kot varnostne grožnje vodi v militarizacijo meja, več represije in nevarnejše poti za migrante_ke. Takšen pristop ne odpravlja vzrokov migracij, temveč pogosto povzroča še več nevarnosti za ljudi.

Namen prispevkov je orisati, da militarizacija ne vpliva le na varnostne politike, temveč tudi poglablja družbene neenakosti, krepi vpliv obrambne industrije, škoduje okolju, normalizira nasilje v izobraževanju in družbenih odnosih ter vodi v represivnejši odnos do migracij. Ob tem se odpira temeljno vprašanje: kakšno družbo želimo graditi v prihodnosti? Družbo, ki temelji na strahu, nadzoru in uporabi sile, ali družbo, ki temelji na zaupanju, pravičnosti, solidarnosti in sodelovanju?

Konzorcij Skrbimo za pravično, zeleno in demokratično prihodnost sestavljajo Mirovni inštitut, Umanotera, Humanitas, Vita Activa, Zavod 3MUHE in Inštitut za ekonomsko demokracijo. Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Gradivo izraža mnenje avtorjev_ic in ne predstavlja uradnega stališča MJU.