Šolska reforma, ki jo je napovedal minister za izobraževanje, znanost in mladino Borut Rončević, je razlog za resno zaskrbljenost. Minister je napovedal celovito reformo slovenskega sistema vzgoje in izobraževanja, med drugim tudi prehod z devetletne na osemletno osnovno šolo. A tako velika sprememba ne bi smela temeljiti zgolj na politični odločitvi ali trenutnem razpoloženju, temveč na temeljitih strokovnih analizah, raziskavah in preverjenih praksah.

Minister se pri utemeljevanju potrebe po spremembah sklicuje na rezultate raziskave PISA 2025, ki kažejo na težave slovenskih učencev na področju bralne, matematične in naravoslovne pismenosti. To je sicer pomemben razlog za razmislek o kakovosti našega šolskega sistema. Vendar pa iz slabših rezultatov PISA še ne sledi, da je prav prehod z devetletke na osemletko rešitev. Za takšen sklep potrebujemo konkretne analize in argumente, ne zgolj ugotovitve, da je sistem treba spremeniti.

Kot argument za prehod na osemletno osnovno šolo je ministrstvo predstavilo tudi javnomnenjsko raziskavo agencije Parsifal. V njej je 45,9 odstotka vprašanih podprlo prehod na osemletko, 28,8 odstotka pa mu je nasprotovalo. Med zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju je bila razlika precej manjša: 39 odstotkov jih je prehod podprlo, 36 odstotkov pa mu je nasprotovalo.

Toda javnomnenjska raziskava ne more nadomestiti strokovne presoje. O tem, koliko let naj traja osnovna šola, ne bi smeli odločati na podlagi vprašanja, ali je sprememba trenutno všeč delu javnosti. Odločitev mora temeljiti na tem, kaj takšna sprememba pomeni za razvoj otrok, kakovost pouka, delo učiteljev, učne načrte in dolgoročno kakovost znanja.

Šola ni laboratorij in otroci niso poskusni zajčki. Vsaka sistemska sprememba namreč poseže v življenja generacij otrok, v delo tisočih učiteljev in v vsakodnevno življenje družin. Zato morajo biti reforme premišljene, dolgoročne in strokovno utemeljene. Če so spremembe potrebne, jih je treba izvesti na podlagi raziskav, primerjav z uspešnimi izobraževalnimi sistemi in širokega dialoga z učitelji, ravnatelji, starši, učenci ter izobraževalno stroko.

Minister je za reformo slovenskega sistema vzgoje in izobraževanja imenoval strokovni svet, ki ga bo koordinirala državna sekretarka Mojca Škrinjar. Slednja bi, če bo sprejet Zakon o parlamentarni preiskavi, preganjala učitelje, ki so podpisali peticijo za končanje trgovinskega sporazuma med EU in Izraelom. V svet je bil imenovan tudi Aleš Primc, ki s področjem izobraževanja nima nobene povezave, se pa javno zavzema za ukinitev ustavno zagotovljene pravice do umetne prekinitve nosečnosti.

Slovensko šolstvo zagotovo potrebuje spremembe. A vprašanje ni, ali reformo narediti čim hitreje. Vprašanje je, kako jo narediti tako, da bo delovala v korist otrok, dolgoročno izboljšala kakovost izobraževanja ter učiteljem omogočila, da svoje delo opravljajo kakovostno, strokovno in z ustreznimi pogoji za delo. Hitre, nepremišljene ali ideološko motivirane spremembe bodo javno šolstvo zgolj oslabile, posledice pa bodo nosili predvsem tisti, ki imajo pri oblikovanju teh odločitev najmanj besede – učitelji in otroci.